Dear me!

»Predstavljajte si, da bi s čarobno močjo lahko izstopili iz svojega telesa in sedeli poleg vas samih. Poglejte se. Kakšna je ta oseba? Kakšna je videti? Jo imate radi? Ji lahko pomagate, ji lahko svetujete?«

(Dominik Lorelau gave me wings … for an hour or so)

Spet so se me lotile neke hecne sanje. Spet sem gledala sebe, nekje od daleč.. in potem sem bila jaz, jaz.. In potem sem se spet gledala. Kot že tolikokrat poprej. Saj so spet bile samo sanje in bla bla bla, ampak vseeno.

Hecno pri vsem tem je, da se vsakič vidim kot neka druga oseba. Včasih kot nek otrok, spet drugič kot neka odrasla oseba. Vedno izgledam podobna sebi, ampak nekaj mi da misliti, da to vseeno nisem jaz …

Kakorkoli.

Me zanima potem …

Če ne bi vedeli kako izgledamo (pač ne bi nikoli prej videli svoje podobe v ogledalu, na fotografiji itd.) in bi nekje srečali sami sebe, neko kopijo, klon, karkoli … Bi se prepoznali?

No, če se že ne, bi verjeli nekomu, ki bi nam rekel da smo to pač mi? Ne? Bi pričakovali nekaj lepšega, gršega?

… in ko bi končno sami s seboj spregovorili par besed, si predstavili določena mnenja … bi povabili sami sebe (v drugi osebi, valda) na kavo? Mogoče dve?

Bi se lahko zaljubili? … veseli, da smo končno našli sorodno dušo.

Ali bi se sovražili? … ker pač ne bi prenesli nekoga, k je isti kot mi sami.

Ah, ja …


No, če pustimo to, kolko nemogoče je, da dejansko obstaja nekdo, ki nam je povsem podoben, bi se rada srečala.

In sigurno bi se peljala na kavo. Iz čiste radovednosti, če ne drugače.