ponedeljek, 24. marec 2014

Cudocuden

Jaz sem beseda in kot taka nisem konj. Moj namen je, da ti dam misliti, ne da me jahaš.

In jaz sem pisač in kot tak sem čuden. Moj namen ni pisati konjev, ki bi jih lahko jahal, moj namen je pisati besede, ki se ne pustijo jahati.

Sem tudi risar, ki nikoli ni preveč rad risal konjev.

Branje mojih besed je stvar izbire, prav tako, kot je stvar izbire razmišljanje o njih. Če je pravično ne vem, a poznam vsaj en razlog, zakaj se spodobi.

Rad sem čuden in rad imam čudne besede, čudne konje in čudne ljudi.

Tako so me vzgajali. Po žlički so me pitali s čudno hrano, pil sem čudno pijačo in bral čudne knjige.

Ob vsem je še nekaj čudnega.

Čudno je tudi to, da sem se v osnovi namenil pisati o nečem, vsaj zame, veliko bolj čudnem. Želel sem pisati o ljudeh. In ne o kakršnih koli ljudeh, želel sem pisati o ljudeh, ki so redki kot kaplja vode v puščavi, o ljudeh ob katerih se še sam kot čudak pogosto začudim. In tega nikakor ne vzemite kot nekakšno zlo, začudenje v tem primeru predstavlja nekaj nadvse čudovitega.

Naj vam pojasnim; čuden sem.

Ob tem, ko nam nečudni ljudje nadvse radi vbijajo v glavo, kako smo si vsi med seboj različni, kako je vsak pesem zase, resnično rad srečam koga, ki mi je tako različen, da sem vesel, da sem ga kadarkoli srečal (če pa slučajno raje verjamete tistim, ki trdijo, da smo vsi isti, le dajte, potem vam rečem, da rad srečam koga, ki mi je isti do te mere, da sem vesel, da sem ga kadarkoli srečal).

In ta spis je globoko v sebi zahvala. Hvalnica v nekoliko drugačni obliki, če tako želite.

Torej, rad bi se zahvalil vsem tistim, ki mi, če se lahko grdo izrazim, vračajo vero v to čudno človeštvo in skrbijo, da moje razmišljanje nekoliko bolj pestrobarvno.

Rad bi se jim zahvalil, nekaterim za njihovo trmoglavost in nemogočnost, nekaterim za neodločnost, spet drugim za zmotno vsevednost ter navsezadnje za njihovo očem skrito imenitnost. Predvsem bi se vsem skupaj rad zahvalil za čudnost. Ker nikogaršnja mi ne ustreza v tolikšni meri, kot mi ustreza njihova.

In naj vam za konec pojasnim še nekaj čudnega v kar verjamem z vsemi svojimi čudnimi srci. Verjamem v čudno prepričanje, da v resnici nič ni zares čudno.

Neznan pisec.


četrtek, 6. marec 2014

Kontingenca Biti

"Сегодня я расскажу вам историю о человеке, утонувшем в холодных водах океана, - после потери того, кого он любил. Эта история о человеке, который умер дважды ..."
 (Woodkid)
Še enkrat več si izmišljujem zgodbo.
Samo tako, v vednost.

Torej, preden je umrl v mrzlih vodah oceana, mi je zaupal sledeče:
"Sedel sem na klopi v mestu, ki sem ga poznal na pamet, ter poslušal neznano žensko, ki je takrat igrala nekakšen občudovanja vreden inštrument. Igrala je pesem, ki je pri najboljši volji nisem bil poznal. Po pravici rečeno, tam vseeno nisem bil zaradi glasbe. Bil sem v pričakovanju srečanja, ki ga bi si ga drznili pričakovati samo najbolj neumni. Vedel sem, da se bo zgodilo.
Sedel sem in poslušal žensko, ki je igrala, tokrat poznano pesem. Razmišljal sem o lepem. A ni bila pesem tista, ki je bila lepa, lep je bil njen odmev med stenami starih hiš, ki so obkrožale trg. Med stenami hiš v mestu, ki sem ga poznal na pamet. 
Takrat so zazvonili zvonovi bližnje cerkve in preglasili igranje, odmev in moje misli.  
Zavedel sem se, kako neumno najbrž izgledam. Sam sem sedel v večernem mrazu in si pisal na list. Nihče ni vedel, da v bistvu čakam. Želel sem že vstati in oditi, se pretvarjati, da se mi mudi ...
A nisem. 
In sem dočakal.
Z veseljem."

ponedeljek, 3. marec 2014

Je Kekec dobra ali slaba oseba?

Večno vprašanje na katerega spomin mi je priklical današnji sms.

Gre za vprašanje, ki ga je, nekoč pred časom, profesorjem matematike zastavljal sošolec. Takrat naj vprašanje ne bi imelo nekega globljega pomena in je bilo prej namenjeno zapravljanju časa (na neumen način, seveda). Pa recimo, da je danes tu omenjeno z malenkost drugačnim namenom. Pretvarja se, da je resno (in prav tako ostala vprašanja, ki se utegnejo pojaviti tekom spisa).

Torej na kratko za osvežitev spomina; Kekec je hribovski deček, ki teti Pehti ukrade kapljice za oči in jih nese Mojci, ki z njihovo pomočjo spregleda.

Tukaj nastopi trenutek za razmislek, preden komurkoli umažem misli s svojim blebetanjem.