»Včasih se mi zdi velika napaka, imeti snov, ki misli in čuti. Toliko se pritožuje. Menda pa je po istem merilu mogoče obtožiti pečine, hribe in mesece, češ da so nekoliko preveč neobčutljivi.«
W.N. Rumfoord
Ha, samo snov smo, reveži. Moj najboljši prijatelj je snov. In njegov pes prav tako. Živi v snovi in sam je snov. Kakšna žalost. Še njegova punca je zgolj in samo snov. Zakaj si revež raje ne najde omare. Snov je. Prav tako kot punca. Na čase morda celo lažja za prenašati. V vseh osmih pomenih besede.
Nekje sem, nekoč pred časom, naletela na nek zapis, se mi zdi, da na enem od blogov, ampak ne morem z gotovostjo trditi. Šlo je bolj kot ne za izražanje začudenosti nad tem, da je povsod nekaj, neka snov, češ da nikjer ni nič. Nekako tako:
"Premaknem roko in prostor, kjer je bila roka prej, v trenutku zapolni zrak. Ponovim gib in ponovno je tam zrak. Nato sem se zazrla v daljavo, v želji da bi videla nič, a videla sem vse!"
Mrtvi in živi smo v bistvu isto. Snov, prav tako kot kolega in njegova omara. Ob enem smo vse in nič.
Še egoistični prasci, ki začasa svojega življenja trdijo da so vse, se v končni fazi niti najmanj ne razlikujejo od kvazi bednikov, ki pravijo, da so nič. Isto sranje, druga glava.
Navsezadnje, dragi skupki delcev, povejte mi samo eno dobro reč, ki ste jo naredili v življenju, da bi se bali biti vse.
