Follow us and do exactly what the song says

http://shamrockymt.blogspot.com/

Re:

Here you go, think about it ...

Je nekaj kar nam zastira pogled nujno v napoto?
Je zgled nekaj kar iščemo sami, ali nam ga velikodušno dodelijo drugi?
In kaj, če je nam je v zgled tisto, kar nam zastira pogled?

Zakaj bi kdo želel jasno sliko? Ker kako bi lahko gledali naprej, če pa nam je tako vse jasno.
Ker kaj je boljšega od nenačrtovanega izleta, ki se, po zgledu poznih jesenskih dni, začne v megli in se brez gledanja naprej, konča na obzidju stare graščine vrh s soncem obsijane pečine?

Še enkrat več.

Nič pomembnega.
Misel čustvo ali dogodek, ki ga spremlja vedenje.
Življenjskega pomena.
Videnje pozabim, a čustva in misli ostanejo.

Nenazadnje, kdo je tu nor?

Cudocuden

Jaz sem beseda in kot taka nisem konj. Moj namen je, da ti dam misliti, ne da me jahaš.

In jaz sem pisač in kot tak sem čuden. Moj namen ni pisati konjev, ki bi jih lahko jahal, moj namen je pisati besede, ki se ne pustijo jahati.

Sem tudi risar, ki nikoli ni preveč rad risal konjev.

Branje mojih besed je stvar izbire, prav tako, kot je stvar izbire razmišljanje o njih. Če je pravično ne vem, a poznam vsaj en razlog, zakaj se spodobi.

Rad sem čuden in rad imam čudne besede, čudne konje in čudne ljudi.

Tako so me vzgajali. Po žlički so me pitali s čudno hrano, pil sem čudno pijačo in bral čudne knjige.

Ob vsem je še nekaj čudnega.

Čudno je tudi to, da sem se v osnovi namenil pisati o nečem, vsaj zame, veliko bolj čudnem. Želel sem pisati o ljudeh. In ne o kakršnih koli ljudeh, želel sem pisati o ljudeh, ki so redki kot kaplja vode v puščavi, o ljudeh ob katerih se še sam kot čudak pogosto začudim. In tega nikakor ne vzemite kot nekakšno zlo, začudenje v tem primeru predstavlja nekaj nadvse čudovitega.

Naj vam pojasnim; čuden sem.

Ob tem, ko nam nečudni ljudje nadvse radi vbijajo v glavo, kako smo si vsi med seboj različni, kako je vsak pesem zase, resnično rad srečam koga, ki mi je tako različen, da sem vesel, da sem ga kadarkoli srečal (če pa slučajno raje verjamete tistim, ki trdijo, da smo vsi isti, le dajte, potem vam rečem, da rad srečam koga, ki mi je isti do te mere, da sem vesel, da sem ga kadarkoli srečal).

In ta spis je globoko v sebi zahvala. Hvalnica v nekoliko drugačni obliki, če tako želite.

Torej, rad bi se zahvalil vsem tistim, ki mi, če se lahko grdo izrazim, vračajo vero v to čudno človeštvo in skrbijo, da moje razmišljanje nekoliko bolj pestrobarvno.

Rad bi se jim zahvalil, nekaterim za njihovo trmoglavost in nemogočnost, nekaterim za neodločnost, spet drugim za zmotno vsevednost ter navsezadnje za njihovo očem skrito imenitnost. Predvsem bi se vsem skupaj rad zahvalil za čudnost. Ker nikogaršnja mi ne ustreza v tolikšni meri, kot mi ustreza njihova.

In naj vam za konec pojasnim še nekaj čudnega v kar verjamem z vsemi svojimi čudnimi srci. Verjamem v čudno prepričanje, da v resnici nič ni zares čudno.

Neznan pisec.

Kontingenca Biti

"Сегодня я расскажу вам историю о человеке, утонувшем в холодных водах океана, - после потери того, кого он любил. Эта история о человеке, который умер дважды ..."

 (Woodkid)

Še enkrat več si izmišljujem zgodbo.

Samo tako, v vednost.

Torej, preden je umrl v mrzlih vodah oceana, mi je zaupal sledeče:

"Sedel sem na klopi v mestu, ki sem ga poznal na pamet, ter poslušal neznano žensko, ki je takrat igrala nekakšen občudovanja vreden inštrument. Igrala je pesem, ki je pri najboljši volji nisem bil poznal. Po pravici rečeno, tam vseeno nisem bil zaradi glasbe. Bil sem v pričakovanju srečanja, ki ga bi si ga drznili pričakovati samo najbolj neumni. Vedel sem, da se bo zgodilo.

Sedel sem in poslušal žensko, ki je igrala, tokrat poznano pesem. Razmišljal sem o lepem. A ni bila pesem tista, ki je bila lepa, lep je bil njen odmev med stenami starih hiš, ki so obkrožale trg. Med stenami hiš v mestu, ki sem ga poznal na pamet. 

Takrat so zazvonili zvonovi bližnje cerkve in preglasili igranje, odmev in moje misli.  

Zavedel sem se, kako neumno najbrž izgledam. Sam sem sedel v večernem mrazu in si pisal na list. Nihče ni vedel, da v bistvu čakam. Želel sem že vstati in oditi, se pretvarjati, da se mi mudi ...
A nisem. 

In sem dočakal.
Z veseljem."

Je Kekec dobra ali slaba oseba?

Večno vprašanje na katerega spomin mi je priklical današnji sms.

Gre za vprašanje, ki ga je, nekoč pred časom, profesorjem matematike zastavljal sošolec. Takrat naj vprašanje ne bi imelo nekega globljega pomena in je bilo prej namenjeno zapravljanju časa (na neumen način, seveda). Pa recimo, da je danes tu omenjeno z malenkost drugačnim namenom. Pretvarja se, da je resno (in prav tako ostala vprašanja, ki se utegnejo pojaviti tekom spisa).

Torej na kratko za osvežitev spomina; Kekec je hribovski deček, ki teti Pehti ukrade kapljice za oči in jih nese Mojci, ki z njihovo pomočjo spregleda.

Tukaj nastopi trenutek za razmislek, preden komurkoli umažem misli s svojim blebetanjem.

Many happy returns!

V najslabših sanjah si ne bi izmislila, da si katerikoli petkov večer zasluži objavo. Ampak prejšnji si jo, na nek način. Ne toliko zato, ker je bil pač petek, kot vsak drugi, niti ne zato, ker ne bi imela o čem drugem pisati, če že ravno čutim potrebo po tem. Pač zato, ker je po številu nenavadnih dogodkov, dejanj, naključij, slučajev, kakorkoli bi to človek še lahko imenoval, nekoliko presegal ostale petke, da o drugih bolj običajnih dneh niti ne govorim.

Long Lost

Danes sem po pomoti spoznala, da je mesto z napol podrto železniško postajo, katere podoba se mi vedno znova prikrade v misli, ko čakam na ljubljanski železniški postaji, morda le nekaj več kot bedno industrijsko mesto na severu Poljske, ki sem ga obiskala nekoč pred časom.

Mesto je bila takrat zgolj postaja na poti iz Berlina v Goleniow, iz česar bi lahko sklepali, da se tam nismo kaj dolgo zadrževali. Ob bežnem pogledu iz prej omenjene železniške postaje, na zastarele pristaniške naprave, napol porušene in ožgane hiše, razjedene komunistične spomenike in številne smeti, ki še niso našle svojega doma, mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi bilo mesto dejansko vredno ogleda.

(kradem Googlu)

Kljub vsemu sem, 6 let za nekoč pred časom, uspela izvedeti, da naj bi to mesto bilo eno najstarejših na Poljskem in se tako kot večina mest, lahko pohvali s kar nekaj zvenečimi imeni iz zgodovine.

Ne da bi prekipevala od znanja zgodovine, niti me zgodovina nikoli ni zanimala tako zelo, da bi o njej želela pisati na blogu. A spet se je nekoč pred časom (ta nekoč je nekoliko bliže) zgodila stvar, brala sem namreč neko knjigo, ki je govorila o eni bolj prepoznavnih ženskih osebnosti 18. stoletja.

Če lahko grdo rečem, je bila knjiga precej interesantna in prav tako deklica. Mogoče bolj njena osebnost, saj jo le redki smatrajo kot lepo žensko. Naj bi bila precej šarmantna, predvsem pa preračunljiva, oblastna in brezobzirna. Bojda je imela enaindvajset ljubimcev, toda nikogar od njih ni resnično ljubila (mimogrede naj bi ženske v povprečju imele 10,5 ljubimca).

Kakorkoli, kar sem želela pokazati v tem spisu, je del besedila iz omenjene knjige.

Nisem prepričana, kaj je takega na njem, a nekaj mora biti, da se je toliko časa obdržal nekje v mojem spominu in me ob vsem tem pripravil, da ga ponovno poiščem.

"Po njenih zapiskih bi zaman iskali spomina na prvo zaljubljenost nedoraslega dekleta; zdi se, kakor bi sploh ne bila vedela, da je ljubezen na svetu. Nikjer ne srečamo podobe moškega čigar resnično ali umišljeno veličino bi bila občudovala, čigar prisotnost bi jo vznemirjala in čigar bližino bi z veseljem pričakovala."

In ne, ne povem o kom/čem govorim.