Many happy returns!

V najslabših sanjah si ne bi izmislila, da si katerikoli petkov večer zasluži objavo. Ampak prejšnji si jo, na nek način. Ne toliko zato, ker je bil pač petek, kot vsak drugi, niti ne zato, ker ne bi imela o čem drugem pisati, če že ravno čutim potrebo po tem. Pač zato, ker je po številu nenavadnih dogodkov, dejanj, naključij, slučajev, kakorkoli bi to človek še lahko imenoval, nekoliko presegal ostale petke, da o drugih bolj običajnih dneh niti ne govorim.

Kako se je sam dan začel oziroma, kako je ta potekal, se mi ne zdi vredno omembe, čeprav bi, sedaj ko razmišljam o tem, lahko nanizala kup neumnosti.
Kakorkoli, večer. Pričetek le tega bi lahko označeval moj prihod v Ljubljano, ne ravno slavnosten, a do neke mere vseeno gosposki. Prva pijača za katero sem bila dogovorjena se je zgodila v Kristalni palači. Obkroženi z ljubljanskimi češnjicami, tistimi brez pešk, ki so bile morda preveč okrogle, da bi držale svoje mesto na smetani, mi je bil postrežen čaj. Čaj, v okrušenem vrčku, ki nikakor ni bil vreden svojih denarcev. Vseeno, razgled je bil lep. In družba.

Umirjen del večera se je s tem končal; zamenjala se je družba, pijača, količina slednje in seveda okolje. O družbi ne bom, ker se mi ne zdi pravično, če še ni jasno, katere vrste pijača je prišla na vrsto, bo to morda razvidno iz nadaljevanja, lokacija pa ni bila nič drugega kot (sicer zaprta) prodajalna torbic, pasov ipd. ker; "Who needs Olympus when you can drink here." 

Prodajalni torbic je sledil sprehod po dežju do mesta, kjer se po besedah nerazgledanih (ali morda preveč razgledanih) ljudi zbirajo narkomani in, ne vem ravno zakaj, tole:

(samo v malo drugačni izvedbi)

Seveda smo šle v klub. Kaj pa ljudje počnejo drugega med narkomani?
Presnete lastnike kluba imam na sumu, da delajo nekakšne poskuse na gravitacijskem polju (kot v CERNu, samo da gre tukaj za povsem drugačno stvar). Ker navkljub večurnem iskanju nisem našla gravitacijskega zakona, ki bi veljal (in močno sem prepričana, da nisem bila edina). Seveda večer ni minil zgolj v znamenju iskanja, malo je bilo tudi izgubljanja, letenja, padanja, pogovorov globljih od najgloblje vaške luže, izogibanja pripadnikov štajerske rase ipd. Vsekakor vredno svojih treh zvezdic.

In ker ni lokal edini, ki mu pripadajo češnjice, sem petkov večer (brez pijače in zopet drugo družbo) sklenila s spanjem v avtu, parkiranim v ulici, za katero še vedno upam, da ni priljubljena destinacija sobotnih sprehajalcev psov.