"Сегодня я расскажу вам историю о человеке, утонувшем в холодных водах океана, - после потери того, кого он любил. Эта история о человеке, который умер дважды ..."
(Woodkid)
Še enkrat več si izmišljujem zgodbo.
Samo tako, v vednost.
Torej, preden je umrl v mrzlih vodah oceana, mi je zaupal sledeče:
Torej, preden je umrl v mrzlih vodah oceana, mi je zaupal sledeče:
"Sedel sem na klopi v mestu, ki sem ga poznal na pamet, ter poslušal neznano žensko, ki je takrat igrala nekakšen občudovanja vreden inštrument. Igrala je pesem, ki je pri najboljši volji nisem bil poznal. Po pravici rečeno, tam vseeno nisem bil zaradi glasbe. Bil sem v pričakovanju srečanja, ki ga bi si ga drznili pričakovati samo najbolj neumni. Vedel sem, da se bo zgodilo.
Sedel sem in poslušal žensko, ki je igrala, tokrat poznano pesem. Razmišljal sem o lepem. A ni bila pesem tista, ki je bila lepa, lep je bil njen odmev med stenami starih hiš, ki so obkrožale trg. Med stenami hiš v mestu, ki sem ga poznal na pamet.
Takrat so zazvonili zvonovi bližnje cerkve in preglasili igranje, odmev in moje misli.
Zavedel sem se, kako neumno najbrž izgledam. Sam sem sedel v večernem mrazu in si pisal na list. Nihče ni vedel, da v bistvu čakam. Želel sem že vstati in oditi, se pretvarjati, da se mi mudi ...
A nisem.
In sem dočakal.
Z veseljem."
Ni komentarjev:
Objavite komentar