Priznam,
še vedno mislim na tisto reko
ob kateri se je naslajala gospodična,
katere lepota in pamet sta odšli za vedno.
Utonili sta.
Priznam,
mika me, da bi odšla z njima.
Z lepoto in pametjo.
Na sončno stran oceana.
In zagotovo ...
... Zagotovo ni veter tisti,
ki je kriv,
da niti ribe ne najdejo več poti domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar