“Everyone has an idea of heaven, as do the most religions, and they should all be respected. The version represented here is only a guess, a wish, in some ways, that my uncle, and others like him-people who felt unimportant here on earth – realize, finally, how much they mattered and how much they were loved.”
Da malo objasnim zadevo, prebrala sem neko knjigo, ne tolko časa nazaj, in bedna kot je sicer, mi je nekako všeč, zato ...
This is a story about a man named Eddie and it begins at the end, with Eddie dying in the sun. It might seem strange to start a story with an ending. But all endings are also beginnings. We just don’t know it at that time.
...
“There are five people you meet in heaven,” the Blue Man suddenly said. “Each of us was in your life for a reason. You may not have known the reason at the time, and that is what heaven is for. For understanding your life on earth.”
“I'm your first person, Edward. When I died, my life was illuminated by five others, and then I came here to wait for you, to stand in line, to tell you my story”
...
...
“What … killed … you?”
“You did.”
Torej, vsak, ki ga je Eddie pozneje srečal v nebesih, ga je naučil neko lekcijo. Blue Man, recimo, ga nauči, da ni nobeno življenje potrata in da je vse prepleteno med seboj.
Naslednji, ki ga sreča je nek poveljnik, ki je Eddiju rešil življenje v vojni in malo za tem umrl sam. Nauči ga o žrtvovanju, češ, da je to del življenja.
Naslednje tri osebe ga naučijo odpuščanja, žena ga pouči o njuni ljubezni, zadnja, Tala pa nekaj o tem, da ima vsako življenje smisel.
Nikoli nisem preveč verjela v kakršno koli sranje v povezavi z nebesi. Vedno si mi ji je bilo zabavno predstavljati, da si, po tem, ko umreš, izbereš nekoga od živečih in mu na nek način "krojiš usodo". S tem, da ta "izbrana" oseba tega ne ve. Tako mu slediš, odpravljaš probleme, preden se jih zaveda sam, sprejemaš določene odločitve, za katere veš, da so dobre itd.
Ideja o nebesih kot takih, mi je, na vsake toliko časa, precej všeč. Mislim, da mi da misliti (super stavek, vem), predvsem o nepomembnih stvareh kot, npr. kako bi bilo, če bi taka nebesa dejansko obstajala, če bi tudi jaz imela "svojih 5 ljudi" kaj bi me naučili in kdo bi to sploh bili. Popolni znanci ali kdo od bližnjih, ki ga nikoli prej nisem prav razumela.
In obenem se mi poraja vprašanje, koliko ljudem dejansko vplivamo na življenje, hote ali pač ne, na kakršen koli način.
... verjetno je to spet odvisno od tega, kdo oziroma kaj smo, kaj počnemo in česa ne, bla bla bla
Ideja o nebesih kot takih, mi je, na vsake toliko časa, precej všeč. Mislim, da mi da misliti (super stavek, vem), predvsem o nepomembnih stvareh kot, npr. kako bi bilo, če bi taka nebesa dejansko obstajala, če bi tudi jaz imela "svojih 5 ljudi" kaj bi me naučili in kdo bi to sploh bili. Popolni znanci ali kdo od bližnjih, ki ga nikoli prej nisem prav razumela.
In obenem se mi poraja vprašanje, koliko ljudem dejansko vplivamo na življenje, hote ali pač ne, na kakršen koli način.
... verjetno je to spet odvisno od tega, kdo oziroma kaj smo, kaj počnemo in česa ne, bla bla bla
And I don't even like Johnny Cash. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar