... right round, baby, right round, like a record baby, right round round round

Dim,


hlad,


tišina


in obujanje spomina.
Na to kar še bo in je verjetno nekoč že bilo. Vse se vrti, vse se ponavlja. V neko neskončnost, ki niti ne obstaja. Ali pač?



Zakaj je spet jesen in bo počasi zima, pomlad in za tem poletje. Pa spet jesen in tako naprej. In tudi če ne bi bilo jeseni, bi drevesom odpadlo listje in bi prišel sneg in vse, vedno znova. Ah, jesen je spet samo ime. Ki naredi zadevo lažjo, vedno znova.
Zakaj delamo iste stvari, obiskujemo ista mesta, kot so jih ljudje pred nami. Se ukvarjamo z istimi problemi, se borimo za iste neumne stvari. Zakaj so še ljudje, ki jih spoznavam, novi ljudje, enaki tistim, ki sem jih nekoč že spoznala, na isti način. Nikoli ob istem času, vseeno. Vsi so si podobni, bivši, sedanji. Vsi z nekimi podobnimi idejami, interesi in vsem. In zakaj je kljub  zavedanju lastnih napak, recimo navad, da ne rečem narobe, tako težko spremenit nas same. Kot neke gmote kamenja smo. Četudi bi ga lahko premaknili, se tega nikomur zares ne da.


No, če že ravno..   tebe, ki slučajno ne slediš tej čudaški logiki o enakosti ljudi. Daj, da te odpeljem nekam, kjer ni jeseni, zime in novih ljudi. Ni dima, ne hladu, ne tišine. In potem kot v krogu, te odpeljem vedno znova in znova. In znova.  
In ne bom filozofirala, obljubim.