Zakaj ne bi enkrat stopile vse možganske celice skupej in se pretvarjale, da se ne kregajo med seboj in tako ne bi ustvarjale nekih vrtincev v moji glavi. Zakaj ne bi šle enkrat skupej na dopust … za kakšen dan ali dva. Vsaka po svoje, če že ne drugače. Potem sploh ne bi razmišljala in bi mi bilo vseeno za bedarije kot so recimo razni blogi in vse ostalo.
Nasploh naj razmišljanje, po neki čudaški logiki, ne bi bila naravna dejavnost. Katera stvar (žival ali bilo kaj) pa se obremenjuje ali zgolj razmišlja o tako nepomembnih zadevah kot ljudje? Kaj je ribam mar, če vidijo svojo podobo v zvezdah, če so site in jih noben sovražnik ne preganja.
Zakaj bi se torej kdorkoli sekiral zato, da je tup kot noč? Je to ja nek blagoslov. Navsezadnje, kaj pa razmišljanje prinese dobrega?
Kako sploh lahko kdo določa, kdo je pameten in kdo ne? Kaj če so najbolj pametni prav tisti, ki jih imamo za najbolj neumne? In četudi je nekdo pameten, inteligenten, razumen in vse, kaj za vraga je zdrava pamet?
Kaj pa če je vse ravno obratno, kot mislimo da je in smo navsezadnje res mi tista najbolj neumna bitja katerim se vsi smejijo? Ali pa si ljudje, prepričani o svoji inteligenci, vse zgolj zamišljamo in nič dejansko ne obstaja.
Niti ta blog ne. Hoho
Zakaj?
Zato.
We don’t see things as they are, we see things as we are. (stupid :D )
[Anain Nin]
Ni komentarjev:
Objavite komentar